Tokrat smo prebrali zapis dr. Jožeta Dežmana. Na portalu Časnik.si se je vprašal: Svoboda za Zorana Jankovića ali za Milana Brgleza? Nenavadno je, da gibanje Svoboda podpira dva kandidata za pomembna položaja, ki imata nasprotujoči si stališči do pravice vseh mrtvih do groba in spomina. Zoran Janković kot favorit Svobode za župana MO Ljubljana to pravico vsem v titoizmu tabuiranim žrtvam zanika, Milan Brglez pa je kot predsednik DZ poudaril: »Nam, danes živečim državljankam in državljanom Slovenije, ni treba žrtvovati ničesar, da bi smeli pokopati svoje mrtve. To moramo storiti čimprej, saj bomo le tako vsaj simbolično zaključili to temno poglavje naše zgodovine.«
Več na www.casnik.si
Tokrat smo prebrali zapis dr. Jožeta Dežmana. Na portalu Časnik.si se je vprašal: Svoboda za Zorana Jankovića ali za Milana Brgleza? Nenavadno je, da gibanje Svoboda podpira dva kandidata za pomembna položaja, ki imata nasprotujoči si stališči do pravice vseh mrtvih do groba in spomina. Zoran Janković kot favorit Svobode za župana MO Ljubljana to pravico vsem v titoizmu tabuiranim žrtvam zanika, Milan Brglez pa je kot predsednik DZ poudaril: »Nam, danes živečim državljankam in državljanom Slovenije, ni treba žrtvovati ničesar, da bi smeli pokopati svoje mrtve. To moramo storiti čimprej, saj bomo le tako vsaj simbolično zaključili to temno poglavje naše zgodovine.«
Več na www.casnik.si
Komentatorka opisuje vzdušje na proslavi ljubljanskega župana ob občinskem prazniku. Poudarja, da je bilo na slovesnosti precej motečega, pohvali pa pieteten film o častnih občanih, ki so se v zadnjem času poslovili. Vesela je, da je nagrado dobilo tudi Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov ter Vincencijeva zveza dobrote in razmišlja, da bo Ljubljana ostala na zemljevidu evropskih prestolnic, če bo župan zmogel preseči oviro delitve na meščane, ki so bolj primerni in zaželeni, ter druge, katerih beseda in misel sta samo ilustracija pri delovanju mestne oblasti.
Komentatorka opisuje vzdušje na proslavi ljubljanskega župana ob občinskem prazniku. Poudarja, da je bilo na slovesnosti precej motečega, pohvali pa pieteten film o častnih občanih, ki so se v zadnjem času poslovili. Vesela je, da je nagrado dobilo tudi Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov ter Vincencijeva zveza dobrote in razmišlja, da bo Ljubljana ostala na zemljevidu evropskih prestolnic, če bo župan zmogel preseči oviro delitve na meščane, ki so bolj primerni in zaželeni, ter druge, katerih beseda in misel sta samo ilustracija pri delovanju mestne oblasti.
Nedavno je bil sin ljubljanskega župana zaradi davčnih utaj in ponarejanja listin obsojen na 2.000 eurov denarne kazni. Glede na dejstvo, da naj bi utajena denarna vsota bila »težka« okoli 60 0000 eurov, je to mala malenkost. Še zlasti, če upoštevamo, da bi enako ali višjo kazen dobila branjevka na tržnici, ki ne bi izdala računa za prodani peteršilj v znesku 70 centov. Baje nekateri ljudje že skačejo od veselja in iščejo priliko, da bi tudi oni utajili oziroma ukradli takšne vsote. Z utajeno vsoto in plačano (!) kaznijo, županov sin je v osebnem stečaju in ni jasno, ali jo bo plačal, bi namreč odlično živeli leto ali dve. Sicer pa je bilo takšno milo kazen pričakovati. Če sodišče razveljavi sodbo generalu Rupniku, je kazen županovemu sinu resnično krivična.Častni ljubljanski meščani v bran županove časti in likaTako vsaj misli skupina najuglednejših Slovencev, častnih meščanov Ljubljane, ki je izdala poziv, da se ohrani čast in lik ljubljanskega župana. Kot vse kaže gre oblikovanje Jankovićeve varde. Glede na njihovo stikanje glav na proslavi Dražgošah, je to rezultat tamkajšnjega prikritega sestanka. Revolucija teče dalje! »Najuglednejši Ljubljančani« s Kučanom na čelu namreč opozarjajo, da je Zoran Jankovič najuglednejši župan po Hribarju na čelu Ljubljane. Še Adlešič in marsikdo je pred njim, ni pa »naš«. Zato se ga ne priznavajo in ne omenjajo! Korak za obrambo ljubljanskega župana je samo predpriprava za poziv k denarni nabirki za plačilo kazni njegovega sina. Ni prav, da bo oče, ki toliko in tako enkratno dela za Ljubljano, za kar je, mimogrede bogato poplačan, poleg sramote še denarno trpel. Številka tekočega računa bo znana v najkrajšem možnem času.O tem, da je bilo v »Jankovičevem obdobju« Ljubljane veliko narejenega, ni dvoma. Ne razumem sicer, zakaj se nekateri čudijo, če nekdo za vrhunsko plačo in v tako dolgem obdobju tudi nekaj naredi. Ljudje imamo različno dioptrijo. Ob strani tudi puščamo vprašanje, koliko so lepotni popravki trajni in koliko je Ljubljana zaradi tega zadolžena. V to, koliko je župan zaradi tega osebno profitiral, se ne spuščam, ker ne vem.Starejši in gibalno ovirani stanovalci centra Ljubljane doživljajo Jankovićevo vlado kot velik terorSprašujem se, kdo ima predvsem od tega korist. Ljudje s težavami z gibanjem in invalidi gotovo ne. Za njih je vrsta objektov težko ali celo nedostopna, ker se sami ali brez pomoči bližnjih tem ne morejo približati. No, k mašam zaradi nedostopnosti cerkve, hodi čedalje manj ljudi, kar pa je tudi cilj Jankovićeve politične opcije in je vse skupaj lahko razumeti tudi kot protiversko dejavnost dejavnost.“So stvari, ki jih treba sovražiti. Po mojem mnenju je Katoliška cerkev v Sloveniji nekaj, kar moraš sovražiti,” razglaša ena najvidnejših Jankovićevih branilk.No, pustimo to ob strani, saj je versko prepričanje, ne pa protiversko prepričanje in govorjenje, strogo osebna zadeva in se javnosti, tudi glede dostopnosti cerkva, ne tiče. Bodite srečni, umazane živali, da vam jih nismo podrli, bi rekel Štromajer, ki bo naslednji častni Ljubljančan! Škoda, da so na Jankovičevo tovrstno zaslugo njegovi branilci pozabili. Ni prav, da za opozarjanje na krivice, ki jih doživlja župan, delajo nove krivice. No, saj priznavajo, da nihče ni brez napak! Žal pa niso vse enake in še manj enako usodne. Nekateri, revni in v stiski so tatovi, politični odličneži kleptomani!Ne samo, da spomladi in v jeseni, ne morejo nemoteno do svojih stanovanj, ker stalno snemajo neke reklamne filme. Še huje je in to vsakodnevno. Ker so številna parkirišča rezervirana za vladne službe in električne avtomobile, samo v zadnjem času je njihovo število naraslo, ne moremo pred hišami parkirati. Niti takrat, ko prevažamo bolne ali otroke. Gre za kratenje temeljne človekove in ustavne pravice do uporabe lastnega stanovanja!Meščani Ljubljane prvega in drugega razredaLjubljanske odličneže to ne zanima, saj jim je posebni status dal človek, ki se na moralo, pravo in ustavo požvižga. Znan je primer, kako so nekega umirajočega po eni osrednjih ljubljanskih cest na bolniškem vozičku peljali do rešilca, ki ni imel naprave za znižanje stebrička. Tudi če se stanovalci dogovorijo in v sili in neodložljivi potrebi zaradi višje sile parkirajo pred vhodom v hišo, tam ni dovoljeno parkirati. Vozniku, ki nikogar ne ovira, takoj prilepijo 80 evrov kazni! Četudi plača parkirni listek!Osebni dovoz nakupljenih življenjskih potreb je kazniv. Razen če niso županov pristaš. Potem lahko parkiraš na pločniku ali pa ti stalno rezervirajo prostor najmanj za avtobus! To in še številni grozljivi primeri so druga plat Jankovićeve ljudovlade, ki jo branijo in ščitijo njegovi častni Ljubljančani. Sedaj lahko vsak razume, zakaj je v Slovenji tako kriminalna politika do starostnikov. Ker niso pravi in niso privilegirani. Za njih, četudi po zaslugi ljubljanskega župana, oblast že poskrbi.
Gosta oddaje zakonca Perko sta govorila o tem, kako najti smisel, naštela sta tudi nekaj koristnih knjižnih naslovov.
Nekega dne so bila vrata, ki so ločevale nebesa in pekel, ...
Iz knjige Zgodbe s semeni upanja, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.
Naš gost je bil frančiškan in župnik na Viču v Ljubljani p. Pepi Lebreht, ki je 14 let preživel v misijonih v Afriki – v Beninu in Togu. V razumevanju nekaterih gre pri misijonskem poslanstvu katoliške Cerkve zgolj za vprašanje vpliva, moči in denarja. Slišali smo, kako na to gleda naš gost in ga vprašali, ali so misijonarji v klasičnem smislu sploh še potrebni v današnjem globaliziranem svetu, kjer so informacije dostopne na vsakem koraku. Po drugi strani nismo mogli mimo aktualnega misijonskega izziva na Stari celini, ki izgublja svojo krščansko identiteto.
Za izhodišče smo vzeli stavek legendarnega alpinista Nejca Zaplotnika »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi in se osredotočili na cilj. V letu tematskih in gozdnih učnih poti (mineva pol stoletja od prve takšne poti) so nas gozdarja Jože Prah in Luka Jemec ter markacist Zdravko Bodlaj spomnili, da poti niso samoumevna dobrina.
V Ljubljani so prvič v celoti predstavili program Evropske prestolnice kulture Novi Gorici in Gorici, ki bo ponudil približno 400 dogodkov uradnega programa in še enkrat toliko spremljevalnega programa. O tem so spregovorili organizatorji. V drugem delu pa še o 30 letnici delovanja veteranske folklorne skupine Železničarskega kulturno-umetniškega društva Tine Rožanc iz Ljubljane, ki pripravlja koncert v soboto, 23. novembra ob 19.30, v dvorani Antonovega doma na Viču v Ljubljani.
V prihodnjem tednu bo teden Karitasa. Geslo letošnjega leta je Poti do srca. Ker gre za sporočilo Karitasa, najprej pomislimo na srca teh, ki so v potrebi in potrebujejo pomoč. Vendar se mi zdi, da se je enako pomembno ozreti na lastna srca. Srce darovalca in srce tega, ki dar potrebuje.
Komentar je pripravil sociolog dr. Igor Bahovec.
Ker se dan vztrajno krajša, smo nekaj besed namenili hoji v temi. V drugem delu pa smo se spet usedli na spining kolo. Polona Gosar je povedala, koliko gibanja potrebujemo, zakaj sploh trenirati, na kakšen način določimo točko pripravljenosti in kako zastavimo cilje.